»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«

»Ko sem šel tja, se je moje življenje postavilo na novo pot in vsi ste za to odgovorni – vsi ste del te nagrade.«

»Tako počaščena sem, da imam v svojem življenju to nežno dušo. Ni besed, s katerimi bi opisala vezi, ki jo zdaj delim s tabo, moj angel. Ni večje ljubezni.«

»Česar se dobro zavedam in česar bi se po mojem mnenju morali zavedati ljudje, je, kako so vse stvari krhke, in da je treba bit hvaležen za stvari, ki jih imaš, in ljudi, ki so ob tebi, ker se vse lahko v trenutku spremeni.«

»Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal.«

»Kako lahko popolni moški pride do te točke? Kako si me lahko izdal do te točke? Kako si mogel pripeljati vse te tujce v mojo spalnico? Vedno sem te skušala dvigniti, tebe, ki si padel do največjega dna človeške duše, ampak odločitve so bile povsem tvoje.«

»To je majhna stvar, s katero lahko ljudem pokažemo, da vsi prebežniki niso slabi. Dobri in slabi ljudje so povsod.«

»Sem v stanju, v posebnih okoliščinah, v katerih je nekdo ali nekaj v specifičnem trenutku. Sem oblika. Sem situacija. Samo sedim poleg in pustim, da čas leti.«

»Zdaj vem, kakšno je bilo moje otroštvo in kako me je oblikovalo, zato tudi bolje poznam vzorce, po katerih živim.«